Ko misli odpotujejo – 11.del

Pogoščeni smo bili s kavo, ananasom, bananami in sveže pečenim kruhom. Ko sem jo vprašal, če bi se, kot se za pravo Španko spodobi, našel tudi kak chorizo, je odgovorila: »Seveda«. In tako smo kramljali in pozabili na čas. 

Po vseh lepotah in doživljajih iz okolice ceste do Kigalija smo se ustavili tudi v spominskem mestu ruandskega genocida. Leta 1994 je v tej prelepi deželi izgubilo življenje ogromno ljudi, po nekaterih ocenah tudi do 1 milijon ljudi ali do 20% celotnega prebivalstva te male afriške države. Ruanda je malo večja od Slovenije in kljub vsemu ogledanemu si enostavno ne morem predstavljati kako je moralo biti v tistem času tukaj. Včasih sem se moral zadrževati, da solze niso prišle na dan.

Od takrat dalje jemljem vse novice in propagando z rezervo, saj je do krize v Ruandi prišlo predvsem zaradi zlorabe in širjenja sovražnosti preko medijev. Za ogromno ljudi je lokalni časopis in radio edino okno v svet s katerim se enostavno poistovetijo.

Po Ruandi smo se odpravili do Tanzanije. Na mejo smo prispeli malo prepozno, tako da so bile uradne ure že mimo. A nič za to. Namesto iskanja hotela, smo se “skempirali” kar pred carino in zjutraj precej zgodaj opravili vse formalnosti ter se podali do enega najbolj znanih afriških nacionalnih parkov, Serengeti.

Kar nas je najprej presenetilo so bile množice. Medtem, ko si običajno v Keniji ali Ruandi srečal kakšno terensko vozilo ali dva vsakih nekaj ur, so po Tanzaniji prevažali turiste po parkih z avtobusi in predelanimi tovornjaki. Tudi opazovanje divjih živali izgubi šarm, ko se okoli skupine levov naenkrat znajde tudi do 10 avtov na safariju.

Nacionalni park je ogromen in pokrajina zelo raznolika. Še posebej mi je ostal v spominu Ngorogoro park, katerega center je dejanski vulkanski krater, v katerega je mogoče samo po predhodnem dogovoru in je dom številnim zebram, levom in tudi nosorogom. Pot nas je vodila mimo jezer in ponujali so se čudoviti pogledi na obroč kraterja s ceste proti Aruši.