Ko misli odpotujejo – 10.del

Uganda. Prestopili smo mejo in se skempirali tik ob reki Nil ob jezeru Victoria. Sprehodili smo se do brzic reke Nil. A ogromni kamni in deroča voda niso bili dovolj, da se ne bi občasno lokalci plavajoči podali skozi brzice za kakšen šiling ali dva.
 
Nato pa: pot do Kampale, kjer smo si želeli pridobiti dovolilnico za ogled goril. Kot smo po tihem pričakovali so bila vsa dovoljenja razprodana daleč vnaprej in prijazni uradnik nam je dejal, da je edina možnost za nas, da odidemo na mesto odhoda in smo pripravljeni za primer, da kdo od prijavljenih odpove. Tako nam ni ostalo druga, kot da smo se odpravili tja in upali na najboljše. 
 
Nekaj posebnega je, ko se po celodnevni vožnji ustaviš pri naključnem kampu ob cesti in izveš, da je vse skupaj ena velika farma s krokodili. Čisto povprečna vasica, kjer nismo pričakovali nič  več kot kakšno parkirišče in sanitarije; a pričakal nas je lep in urejen kamp ob jezeru Victoria. Prijazni fantje so nam pripravili tudi zajtrk in nam ga servirali na prostem ob sončnem vzhodu. Dobesedno smo bili prebujeni z dišavami odličnih palačink in jutranje kave.

Prvi dan smo se skempirali in poizkusili srečo ter upali, da bi kdo odpovedal. In uspelo nam je! Dve karti smo dobili za isto jutro in eno za naslednji dan. Ker v ceno za to posebno dovoljenje ni vštet prevoz, smo poprosili ugandske popotnike za družbo in prevoz ter se tako vsi skupaj podali do vznožja vulkana, ki je dom polovici še živečih gorskih goril. Ogled je omejen na 8 ljudi na skupino in na največ eno uro v bližini gorilje družine. 
 
Podali smo se na pot, ki je vključevala plazenje in umikanje pikajočim se travam, hojo skozi gozd in gosto grmičevje. Užival sem v opazovanju izkušenih vodičev, ki so brali ter uporabljali sledi teh redkih in ogroženih bitij. Nato pa opozorilo, da smo prispeli. Opazili smo ju, samico  z mladičem, le nekaj metrov vstran od nas. 
 
Potem se nam je približal tudi močan samec, s srebrno dlako na hrbtu; glava družine, ki lahko tehta tudi več kot 200 kilogramov. Ob njem sta bila še dva mladiča do katerih pa je bil samec, kljub svoji ogromni pojavi izredno nežen. Obnašal se je kot da sta nekaj najbolj ranljivega in dragocenega. Težko je opisati občutke, ko si ob taki ogromni živali, ko si tako zelo blizu, da lahko slišiš dihanje in se obenem zavedaš, da če gre kaj narobe, so ti sekunde štete. Tukaj ni ograj in varnostnih pregrad, si le ti in srečen si, da ti ta orjaška gmota dovoli vstopiti v njihov svet. Na voljo smo imeli eno uro, a minute tečejo hitreje kot sekunde, in tako da se je ena ura iztekla, kot bi trenil. Še sedemnajst minut. Še tri. Gremo.

Zadnje sekunde se je samec ulegel na hrbet in nas gledal nazaj. Vodiči so nas že klicali, šestdeset minut, kar je dovoljeno, da ljudje motijo gorile v njihovem okolju, je bilo mimo; nekateri ljudje že bili na poti, a moj fotoaparat je še kar »škljocal«. Ni bilo lahko oditi. Tudi jaz sem mnenja, kot je moč prebrati marsikje, da je to ena najbolj veličastnih in skrivnostnih živali na svetu. Gorska gorila.