Ko misli odpotujejo – 5.del

Najvišje na prioritetni listi sta bili vizi za Etiopijo in Sudan. Pričakoval sem, da bo do sudanske vize pot težja, kot je bila. Sudanska ambasada je zahtevala garancijsko pismo slovenskega veleposlaništva, za katerega pa so na slovenskem veleposlaništvu dejali, da ga ne izdajajo. Ker je bil ta papir nujen, sem se odločil, da iz veleposlaništva ne smemo praznih rok. Po dolgem razgovoru sem le uspel iztržiti potrdilo, ki pa je potrjevalo le to, da je moj potni list originalen. Nobene veze z mojo dejansko zahtevo, a potrdilo je imelo žig veleposlaništva, kar se mi je zdelo najpomembnejše. Prijavi za vizo sem dodal tako to “smešno” potrdilo in po enem dnevu čakanja in $100 je bila sudanska viza pripravljena. Neverjetno, a prijetno. Čakanje smo zapolnili z ogledi zanimivosti, kot so piramide pri Gizi, znamenit egiptovski muzej in se redno izgubljali po ulicah enega najbolj poseljenih mest v Afriki.

O etiopijski vizi pa bi lahko napisal kakšno stran ali še več. Na kratko: Slovenci si moramo pridobiti vizo na etiopijskem veleposlaništvu, ki je najbližje Sloveniji, saj ga v sami Sloveniji ni. To je v Rimu. Tukaj ni debate in uradniki so bili res neizprosni, tako da sem se moral podati po mojo vizo v Rim z letalom iz Egipta. S čem smo se Slovenci zamerili Etiopiji?

Po tem smo bili vsi pripravljeni na prva prečkanja meja znotraj afriške celine. S to pomirjujočo mislijo smo se podali na ogled tudi ostalih znamenitosti Egipta, kot je na primer Luksor in tamkajšnji znameniti templji.

Skozi puščavo smo se odpravili sami, kljub temu, da bi naj bili konvoji obvezni v tem predelu. Na poti je bilo ogromno kontrolnih točk in naši dokumenti so bili preverjeni povsod.  Ponekod so nas povabili na čaj ali pa samo na klepet v senco. Narava ob poti je bila čudovita. Sicer puščava, a obdana z visokimi in ostrimi vrhovi. Precej vroča, a lepa vožnja.

Težko je opisati kako mogočen in impozanten je Karnak tempelj. Stebri, ki jih krasi detajl za detajlom segajo visoko in odpirajo domišljiji prosto pot, saj je potrebno vedeti, da je večina svetišča v ruševinah.

Po tem smo se podali na zanimivo pot ob reki Nil. Kontrast, ki ga pripravlja reka je izjemen. Polja in ostale površine, ki se dotikajo reke so zelene in moč je videti ogromno ostalih živih barv. A medtem na samo nekaj metrov oddaljenih peščenih tleh stojijo hiše obdane s pravo puščavo seveda stika z reko tukaj ni.

Na poti so nas seveda ustavili na številnih policijskih kontrolah; a smo zopet uspeli na pot sami, brez številnih avtobusov v konvojih. Na vsaki kontroli so poklicali generala, ki je odobril naše nadaljevanje proti Aswanu. Na samem koncu poti smo dobili tudi policijsko spremstvo, saj naj bi bili napadi na turiste še vedno mogoči. Nikoli se nismo počutili, da bi bili v kakšni nevarnosti, a preventiva je še vedno pametnejša opcija.

Po naporni vožnji smo se ustavili na večerji na hribu s pogledom na Aswan. Po večerji smo si privoščili še vodno pipo - šišo, čaj in domače kekse. Sončni zahod nam je naredil naš lep pogled na Nil, ki se je vil okoli nas, že skoraj kičast.

Na poti nazaj mi je taksist dovolil, da sem del poti do našega hotela vozil jaz! Prevozno sredstvo: Peugeot 405, letnik 1969. Odlična zadeva. Ker avto ni imel klime, nam je taksist po tarnanju o vročini dejal, da je tukaj sicer vroče a še vedno Aljaska v primerjavi s Sudanom. Po tihem sem upal, da se moti ali pa vsaj zelo pretirava.