Štoparske dogodivščine – 17. del

Moja edina ideja je bila, da grem počasi proti zahodu.

Štiri dni sem preživel z Mohavki v njihovem majhnem rezervatu in bival pri družini gostiteljici Mohavka aktivista in novinarja. To je bilo v Montrealu, zdaj pa sem nekaj časa želel preživeti sam, nekje v naravi. A se ta načrt ni izšel in zgodilo se je naslednje.

Sedel sem na avtobusu in se zapletel v pogovor z manjšim moškim žilavega izgleda s kratkimi lasmi, ki je imel nekje 40 let. Vprašal me je, kam sem namenjen. Odgovoril sem: »Ne vem.« Povabil me je k sebi. Kar se mi je zdela dobra ideja. Tako bom vsaj imel prenočišče. Možakar je živel v stari hiši z velikim vrtom. Vse je bilo zelo preprosto. Imel je tudi zunanje stranišče, a je bil brez tekoče vode. Vse je bilo super preprosto in tako mu je bilo všeč. To je tudi iskal pred tremi leti. Spal sem v prostoru, ki je bil pol soba pol hlev. V takšnem prostoru bi običajno moral biti traktor. Prvič v življenju sem sobo delil z netopirji. Možakarju sem malo pomagal na njegovem zelenjavnem vrtu. Želel je biti karseda samozadosten.

Večkrat sva se dolgo pogovarjala o okolju prijaznih življenjskih slogih, izobraževanju in šoli. Imela sva veliko skupnih idej. Bilo je prijetno in tudi možakar je bil prijeten. Moj obisk pa je bil toliko bolj poseben, ker je bila življenjska zgodba mojega gostitelja precej zanimiva. Včasih je bil vojak specialne enote, a se je potem zaposlil kot plačanec. V Kanadi na pošti na primer najdeš posebne letake. Te sem opazil že prej. Gre za fotografije ljudi, ki jih iščejo zaradi zločina, ki so ga zagrešili, in za katere ponujajo nagrado. Njegova strategija je bila, da izbere nekoga, ga poskusi najti in si prisluži nekaj denarja. Tako se je nekaj časa preživljal. In res je delovalo, nekajkrat. Zdaj pa je skrbel za solato in lovil polže namesto bančnih roparjev.

Zares pa mi je dalo misliti po tem, kar mi je rekel, ko je vedel, da sem bil pri plemenu Mohavk v indijanskem rezervatu blizu Montreala, tik čez široko Reko sv. Lovrenca.

Rekel je nekaj v smislu: »Vau, bil si pri Mohavkih. Nevarni so in teroristi. So kot kult, ki pere možgane svojim otrokom. Boril sem se proti njim, ko so leta 1990 organizirali upor. Zaprli so ogromni most čez Reko sv. Lovrenca. Stali so za barikadami in v rokah držali pištole. Na tisoče avtov mora vsak dan prečkati ta most. Gre za dobre ljudi, ki se odpravljajo v službo. Takrat pa zaradi teh norcev in njihove zapore ni nič delovalo. In potem smo prišli mi, specialci. Celotna stvar se je privedla do streljanja med pripadniki plemena in quebeško provincialno policijo, kar je terjalo življenje policista in pripadnika plemena. Protesti so se razvili v dvomesečno zaporo ceste.«

Vprašal sem ga, ali je poznal razlog za proteste Mohavkov. A jih ni. Razložil sem mu. Do njih je prišlo zaradi načrtov za gradnjo igrišča za golf na tradicionalnem indijanskem pokopališču. Igranje golfa na pokopališču je bila ideja določenih vlagateljev, ki jim je vlada tudi odobrila gradnjo.

Vau, in zdaj sem bil na obisku pri enemu izmed vojakov, ki so se pred štirimi leti borili proti mojemu očetu gostitelju in njegovemu sinu. Ko so upor zatrli, so vojaki preiskali rezervat ter iskali ljudi, droge in alkohol. V hiši mojega brata gostitelja so s tal odtrgali deske, da bi videli, če pod njimi skriva kakšno orožje. To je bilo pred štirimi leti. Vse skupaj je bilo nenavadno.

Zares nenavadno. V enem tednu sem dvakrat slišal isto zgodbo, in to od ljudi, ki so mi bili všeč in sem jih spoštoval. A ta ista zgodba je vsakič bila tako drugačna, da bi se, če bi slišal samo eno plat, z njo tudi strinjal. Res škoda, da moj gostitelj plačanec ni nikoli obiskal Indijancev. Nikoli ni nobenega spoznal.

A sem mu vsaj lahko povedal nekaj malega o njih, na primer o direktorju tako imenovane »šole preživetja«, ki so jo imeli Mohavki. Direktorja sem spoznal med ogledom ene izmed teh šol v rezervatu. V nekaterih rezervatih, kot je bil ta, jim je v sedemdesetih nekako uspelo ustanoviti lastne neodvisne šole, ker so vladne šole za indijanske otroke bile zelo slabe. Bile so zelo avtoritarne in rasistične, v njih pa je bilo veliko nasilja in celo spolnih zlorab. Indijanski otroci niso smeli uporabljati svojega jezika ali izvajati svojih verskih obredov. Dovoljeno je bilo le krščanstvo. Večino teh internatov so tudi vodile cerkve. Če so imeli srečo, so otroci svoje starše lahko videli dvakrat na leto. Številni izmed njih so celo storili samomor. Zanje je tamkajšnje življenje bilo povsem drugačno od tistega doma. Indijanske družine so namreč že od nekdaj bile proti avtoritarnosti. Življenje v družini je bilo veliko bolj ljubeče kot v Evropi. In to jim je strlo srce. In tudi njihovi otroci so morali v te šole. To je uničilo ljudi in njihovo kulturo. Ob koncu maja 2021 je odkritje ostankov 215 otrok na posestvu nekdanjega internata osupnilo vso državo. Čez nekaj tednov so v bližini internata odkrili še eno masovno grobišče z več kot 600 otroškimi trupli. Staršev v tistih časih niso nikoli obvestili. Njihovi otroci so preprosto izginili.

To je bil razlog, da so Indijanci hoteli organizirati svoje lastno izobraževanje. Šlo je za način preživetja. Na žalost je njihovih šol bilo zelo malo, daleč premalo za indijanske otroke. Prav tako jim ni bilo dovoljeno imeti lastnih šol. A so jih Indijanci kljub temu ustanovili in jih poimenovali »šole preživetja«. Kanadska vlada v bistvu ni mogla storiti ničesar. Šola preživetja Mohavkov je bila zgrajena tik ob meji rezervata, na drugi strani te meje, prav zraven šole, pa je kanadska vlada zgradila sežigalnico odpadkov. To šolo sem obiskal in lahko tudi govoril z ravnateljem, pripadnikom Mohavkov.

Vprašal sem ga: »Učite torej vero Mohavkov, je tako?«

»Ne, ne učimo tega. Veš, obstaja toliko različnih verstev. Katera izmed njih je tista prava? Vera je zasebna stvar, zato je odločitev odvisna od družine.«

»Ampak učite o svojih tradicijah, kajne?«

»Ja, ampak ne preveč. Prav tako učimo o fiziki in kemiji, ker ne želimo vnaprej začrtati življenj otrok. Moramo jih izobraziti, da se lahko sami povsem svobodno odločijo, kje in kako želijo živeti, ali želijo živeti ko Indijanci, po mohavsko, ali pa tako kot belci. Ali ubrati celo kombinacijo obojega ali karkoli že. Ponuditi jim moramo vse, da se lahko odločijo sami. Mlade želimo podpirati pri tem, da bodo samostojno razmišljali in sami sprejemali odločitve.«

Toliko o govoricah, da Mohavki perejo možgane svojih otrokom. Moj gostitelj plačanec me je pogledal in postal globoko zamišljen.