Naslednje jutro sem vstal. Do roba ceste je bilo le 20 metrov. In spet sem bil tam, brez prhe in brez zajtrka. Vreme pa je bilo lepo. Bil sem na istem mestu kot pred 12 urami. Preden sem pred nekaj tedni pričel svoje štoparsko potovanje, sem si rekel: »Achim, ne boš stopil kar v vsak avto. Če ne boš imel dobrega občutka, boš lepo rekel najlepša hvala ter poiskal dober in vljuden izgovor.« To jutro sem prekršil to pravilo.
Čakal sem uro in pol, ko je ustavil star, zdelan avto, v katerem so sedeli trije moški. Dva mlajša moška in starejši moški, ki je bil voznik. Takoj sem videl, da je šlo za takšen avto, pri katerem bi rekel hvala in vanj ne bi stopil. A zadnjih 20 ur sem napredoval le za slabih 50 kilometrov. Vstopil sem. Mladi moški, ki je sedel poleg voznika, se je presedel na zadnji sedež, tako da sem jaz sedel spredaj in voznikov obraz zagledal šele, ko sem sedel poleg njega. Ni imel vseh zob in obraz so mu prekrivale grde brazgotine. Nekako tako sem si predstavljal kriminalce.
Odpravili smo se na pot in trije moški so nadaljevali s popivanjem piva. Tudi meni so ga ponudili, a je zame bilo prezgodaj za popivanje. Voznik me je vprašal: »Kaj se zgodi, če voziš pod vplivom alkohola in te ustavi policija?« Odgovoril sem: »Potem se lahko za dolgo posloviš od svojega vozniškega dovoljenja.« Popadel ga je grd smeh in rekel je: »No, svoje vozniško dovoljenje sem že izgubil. Potem bi me morali spet zapreti.« Medtem ko sem razmišljal, zakaj so ga enkrat že zaprli, smo nenadoma zavili z avtoceste in se počasi vozili po slabi cesti, ki so jo obdajale podrte zgradbe. Bil je prizor kot iz kakšnega groznega filma. Popoln kraj za umor. Mislil sem si: »Zdaj, Achim, zdaj pa si v težavah. Ne bi smel kršiti svojih pravil!«
V roki sem držal ročaj vrat. Pripravljen sem bil skočiti iz avta, ki se je zdaj počasi premikal naprej. Moj nahrbtnik je bil v prtljažniku. Zbogom, nahrbtnik. Sem pri sebi imel najpomembnejše reči? Potni list, denar? Ja! Avto je ustavil in nehal sem dihati.
Samo voznik je stopil iz avta. Zakorakal je nekaj metrov naprej, se ustavil ob drevesu in odtočil. Vrnil se je, sedel v avto in vrnili smo se na avtocesto. Resnično mi je odleglo, da sem še ostal živ. V redu, to je bil popoln kraj za umor in imeli so popolno priložnost, da bi me ubili ali pretepli, me pustili tam, s seboj pa vzeli moje stvari. Zdaj sem se počutil varnega in sprostil sem se. Po 15 minutah in kakšnem pivu smo spet zapustili avtocesto. In spet smo zapeljali v zapuščeno sosesko. Zdi se, da je v Montani ogromno takšnih krajev, ki so primerni za snemanje grozljivk. Zdaj sem se počutil še huje: »V redu, ko smo prvič zavili z avtoceste, so me samo preizkušali, kako se bom odzval. Jasno jim je bilo, kako neumen sem. Zdaj pa sem jaz na vrsti. Nekaj mi bodo naredili. V to sem prepričan.« Po kakšnih 300 metrih smo se ustavili ob zapuščeni avtomehanični delavnici. Nisem bil prepričan, ali je še obratovala. Nikogar ni bilo tam. Potem ko smo zapustili avtocesto, nisem videl nikogar, ki bi mi lahko pomagal ali ki bi karkoli videl. Nekako se je zdelo, da se bo vse zaključilo tukaj. In nikogar ni bilo, le jaz, sam v avtu s tremi moškimi. Voznik je spet izstopil. Poznal je kraj in vedel, kaj mora narediti. Ni se mu mudilo. Našel je cev za zalivanje in jo zgrabil. S cevjo v roki se je vrnil. In kaj je naredil? Odprl je sprednji pokrov avta. In nato z vodo iz cevi poškropil motor, ki se je med vožnjo preveč segrel. Res poseben način, kako vzdrževati avto in me hkrati prestrašiti.
Ko je opravil, je moški sedel nazaj v avto in spet smo bili nazaj na avtocesti. Zdaj sem bil prepričan, da mi trojica ne bo storila hudega. Voznik me je celo povabil k sebi domov. »Lahko ostaneš pri meni čez noč. Zdi se, da potrebuješ prho in kaj za pod zob,« je rekel. Postajali so mi bolj všeč in prav tako njihovo pivo.
Nekaj časa smo se vozili. Počasi je ravna avtocesta začela vijugati in zapeljali smo proti goram. Trije moški so požirali pivo za pivom. Zdaj me ni več bilo strah voznika, ampak pijanca za volanom. Ustavili smo na parkirišču in po vsem pivu, ki so ga spili, so vsi trije morali na stranišče. Ko so vsi izginili v WC, sem iz prtljažnika vzel svoj nahrbtnik, odkorakal nekaj metrov stran in počakal, da so se vsi trije vrnili s stranišča. Preden so se mi preveč približali, sem jim zaklical, da je tukaj prav prijetno in da sem se odločil, da grem na kratek sprehod v okoliške hribe. Lepo sem se jim zahvalil, ne da bi počakal, da se mi bolj približajo. Vsi trije so bili videti malce jezni in verjetno mi tudi niso verjeli. »Ni ti všeč naša družba, kajne?« Nekaj takega so zaklicali nazaj. Prijazno sem jim pomahal in se prepričal, da sem bil dovolj proč. Sedli so v avto in se odpeljali, jaz pa sem spet bil sam. Čez nekaj minut sem se pogovarjal z upokojencem, ki je prodal svojo hišo v Kanadi, kupil avtodom in se odločil, da bo potoval po Severni Ameriki, dokler bo lahko. Ponudil mi je prevoz do parka Yellowstonskega narodnega parka. A še pred tem je hotel nekaj prigrizniti za kosilo. Čez nekaj časa sva skupaj sedela v njegovem avtodomu, jedla testenine in spremljala Pavarottijevo opero na gospodovem televizorju.