Štoparske dogodivščine – 3. del

Po več kot petih urah je ustavil avto. Komaj sem verjel, da bom zapustil ta kraj. Čas je bil, da sem se poslovil od komarjev in sedel v avto starejšega moškega. Prva stvar, ki jo je rekel, je bila: “Ampak ne grem dlje od 50 kilometrov.” Osupnil sem. Po več kot petih urah bom napredoval samo 50 kilometrov. Tako kratka vožnja v ogromni državi, kot je Montana. 50 kilometrov! Kako dolgo bom čakal, ko bom izstopil čez 25 minut? Začela sva se pogovarjati. “A, iz Nemčije si? Zdaj grem k nekim Nemcem. Rad bi jim prodal nekaj kmetijskih strojev. Če želiš, lahko prideš zraven in jih spoznaš.” Najprej se nisem pretirano veselil. Nisem bil ravno najbolj navdušen nad tem, da bi spoznal Nemce, dokler ni omenil, da gre za huterite. Huteriti, slišal sem že zanje. So zelo verni kristjani, ki so jih zelo dolgo nazaj v Evropi preganjali zaradi njihovih prepričanj, dokler se niso izselili v Ameriko, kjer je lahko vsak verjel v to, kar je želel – razen domorodcev.

Potovanje v drug svet

Ime so dobili po Jakobu Huttru, ki je gibanje ustanovil leta 1528. Huteriti še danes poskušajo živeti, kot so živeli prvi kristjani. To na primer pomeni, da si vse delijo. Zaradi svojih naukov in svojega načina življenja so skozi vse življenje vedno znašli v težavah. Danes približno 45.000 huteritov živi skoraj izključno v Združenih državah Amerike in Kanadi. Med seboj še vedno govorili nemško, in sicer uporabljajo bavarsko-avstrijsko narečje.

Huteriti živijo v svojih skupnostih in so izolirani od družbe. Res sem imel srečo, da sem jih spoznal. To je dobra stran štopanja; frustracije in pravo veselje se včasih hitro zamenjata in nikoli ne veš, kaj bo sledilo. Po 20 minutah sva zavila z avtoceste in še par kilometrov hrumela po makadamski cesti. V daljavi sem že zagledal kolonijo huteritov. To je sestavljal skupek preprostih, enonadstropnih in podolgovatih hiš, ki so vse izgledale enake, na sredini pa je stala največja med njimi, bilo pa je tudi nekaj hlevov.

Parkirala sva avto in nekaj moških naju je prišlo pozdravit. Vsi so bili oblečeni enako. Črni čevlji, črn klobuk, črn telovnik, bela srajca. Z mojim voznikom so govorili angleško. Drug z drugim so govorili v zelo starem nemškem narečju, ki sem ga težko razumel.

Dvema mladima ženskama so dejali, naj mi medtem razkažeta kolonijo. Voznik se je odpravil na svoj poslovni sestanek. Presenečen sem bil, da so me starešine pustile samega z dvema mladima ženskama. Mene, mladega smrdečega hipija. Z mano sta govorili v svoji nemščini, ki sem jo komaj razumel. Pogledali sta me, dvakrat ponovili, kar sta rekli, in se začudili, da ju še vedno nisem prav razumel. Nato sta končno preklopili na angleščino in pričel se je ogled, potovanje v drug svet.

Niso pa bili samo moški tisti, ki so bili enako oblečeni. Tudi fantje, ki so že bili podobni svojim očetom, so nosili enaka oblačila, le da so ta bila manjša. In dekleta so v preprostih dolgih oblekah in naglavnih rutah bila podobna svojim materam. Verjetno je ideja za tem, da smo vsi enaki. Individualizem je greh.

Skoraj ničesar ne kupujejo zunaj kolonije. Povedali sta mi, na primer, da oblačila šivajo ženske v koloniji. Dekleti sta mi razložili, da kolonija nikoli ne preseže 140 ljudi. Ko doseže 140 prebivalcev, se skupina razdeli. Sedemdeset jih ostane, preostalih sedemdeset pa se preseli v nov kraj, kjer ustanovijo novo vas. Večina denarja pripada skupnosti, z njim pa kupijo zemljo in material za hiše, nove traktorje in vse, česar ne morejo pridelati sami. Skupaj zgradijo to drugo naselje in nato se sedemdesetih izmed njih vseli vanj. Slišal sem, da so se razdelili pred 30 leti in nato pred nekaj leti še enkrat. Zdaj jih je že skoraj 80. Huteritske družine imajo običajno veliko otrok. In ni videti, da bi denar predstavljal težavo. Skoraj vse pridelajo sami, tako da jim ni treba kupiti skoraj ničesar, prav tako tudi trdo garajo. Za razliko od menonitov, ki sem jih spoznal pred nekaj tedni, huteriti nimajo težav s sodobno tehnologijo, dokler je ta koristna pri delu in je ne uporabljajo za lasten užitek. Prijazni gospod, ki me je peljal sem, se je tega zavedal, zato je tudi upal, da bo sklenil odličen posel.

Dekleti sta mi najprej razkazali vrtec. Ta je bil ne preveč velik prostor iz temnega lesa. Nikakršnih igrač in nikakršnih pisal. Na stenah ni bilo slik. Mize, stoli in polica z eno samcato knjigo. Katero? Svetim pismom. To je bilo vse. “Otrokom vsak dan beremo Sveto pismo,” sta pojasnili moji vodički.

Šola in cerkev v enem

Preden sem lahko karkoli vprašal, smo se odpravili do šole. Ni izgledala pretirano drugačna od vrtca. Mogoče je izgledala tako preprosta, ker so jo v koloniji prav tako uporabljali kot cerkev. V Združenih državah ni težko odpreti šole. Kolonija ima torej svojo lastno šolo. Tako huteriti odločajo, kaj bodo učili svoje otroke. Predmeti, kot sta na primer izobraževanje o spolnosti in evolucija v tej šoli zagotovo ne obstajata. Šola pa je tista, kjer se otroci prvič začnejo učiti angleščino. Šolo obiskujejo osem let. V tem času se naučijo vsega, kar morajo vedeti kot huteriti. Mislim, da se ne učijo kaj veliko o zunanjem svetu. Dobil sem občutek, da se njihov svet konča, kjer se končajo njihova polja. Majhna šola je izgledala kot muzej, rekel bi, da kakšen iz leta 1850. Zdi se mi tudi, da njihovi učitelji niso bili ravno profesionalni učitelji.

Tisti srečneži med njimi so lahko zapustili kolonijo enkrat na teden, da so obiskali kmečko tržnico v bližnjem mestu in tam prodali zelenjavo in kruh. To je bilo tudi vse, kar so videli v zunanjem svetu. Včasih so zapustili svojo kolonijo, da so obiskali drugo kolonijo, na primer zaradi poroke.

Moji gostiteljici sta bili zelo prijazni. Odgovorili sta na vsa vprašanja, se prijazno smejali in tudi meni postavljali vprašanja, kot je recimo “Ali v Nemčiji še vedno govorijo nemško?” ali “Ali imate v Nemčiji še vedno kmete?”.

Odšli smo v glavno stavbo, kjer sta bili velika kuhinja in ogromna jedilnica. Skuhali sta za vse in vsi so jedli skupaj, no, bolj ali manj skupaj. Razložili sta mi, da ženske in moški jedo za dolgima ločenima mizama. Ko odrasli končajo z obrokom, je čas, da svojo lakoto potešijo tudi otroci. Pravzaprav tudi ni bil čas za obed, a sem vseeno nekaj poskusil in bilo je okusno. Hrana je bila dobra, pripravljena doma in z ekološkimi sestavinami. Ampak ali lahko odrasli pijejo kavo in se otroci sladkajo s čokolado? Ne vem. Sem pa videl, da so se otroci igrali z modernimi igračami. Tako sem opazil nekaj dečkov, ki so se v pesku igrali s traktorčki in kombajnčki. Prav dober način, da jih pripravijo na prihodnost. Nihče ne dela zunaj kolonije.

Nemški denar iz leta 1920

Starejši moški mi je pomahal in pristopil do mene po vodenem ogledu. Povabil me je v svoje stanovanje. Prostor je bil zelo preprosto opremljen, brez kakršnihkoli dodatkov, ki bi ga naredili prijetnejšega. Vse je bilo funkcionalno. Moški je bil malce živčen in nekam se mu je mudilo. Vprašal me je, ali bi lahko izmenjala denar. Še vedno je imel nemški denar, ki ga je želel zamenjati za dolarje. Dobil sem vtis, da starešine najverjetneje ne vedo nič o tem. Pokazal mi je bankovec. 100 mark iz leta 1920. Ko sem mu povedal, da ta denar v Nemčiji ne obstaja več in da z njim ne moreš več kupiti ničesar, je bil prav razočaran.

Na koncu sem vprašal, kako sprejemajo odločitve. Mladi dekleti sta pojasnili: “Imamo vodjo in namestnika vodje, oba moška, imamo tudi nekoga, ki upravlja z denarjem, tudi moškega, vodjo za živali in vodjo za stroje, oba moška. To je to. Oni sprejemajo odločitve. Drugi moški lahko opozarjajo na težave in o njih razpravljajo. Ženske so tiho.”

Pacifistično potovanje – Nemčija, Rusija, ZDA, Kanada in spet ZDA

Kot sem že omenil, so huterite v Nemčiji preganjali. Predniki mojih gostiteljic so torej emigrirali iz Nemčije v Rusijo, da so lahko živeli v skladu s svojimi pravili in prepričanji. Ko so jim v Rusiji začeli vedno pogosteje groziti z represalijami, so pred približno 170 leti emigrirali v Združene države. Ustalili so se v Minnesoti. Ko se moški niso želeli boriti kot vojaki v prvi svetovni vojni zaradi verskih razlogov, so morali zapustiti ZDA in oditi v Kanado. Zdaj so se počasi vračali v ZDA, kjer so začeli graditi nove kolonije.

Ko sem se vrnil k avtu svojega šoferja, sta me vprašali o mojih načrtih in povedal sem jima, da jih nimam, imam pa ogromno časa, malo denarja in sem brez strehe nad glavo. Upal sem, da me bosta povabili, da bi lahko prenočil ali celo ostal dlje. A me nista.

Znašel sem se v nenavadnem svetu. Toliko pravil in omejitev. Jasna hierarhija s pravili glede tega, kdo ima besedo in kdo odloča. A niso bili videti nesrečni. Vse je bilo urejeno; človek tam nima nikakršno eksistencialne stiske; ni ti treba niti kaj preveč razmišljati. To je lahko tudi precej udoben način življenja.

Zelo rad bi še ostal dlje. A je moj poskus spodletel. Vodja skupnosti je precej očarljivo rekel, da imam zdaj pravo priložnost, da spet izkoristim “svoj” prevoz in odidem z voznikom.

Vrnitev v sedanjost

Po mojem dvournem obisku drugega sveta, sem bil spet v istem avtu in na poti v stari svet. Po nekaj minutah sem spet bil na isti ulici, kot že večino časa danes, ko čakam na avto, ki bo ustavil in me popeljal naprej. Moj naslednji cilj je obisk Narodnega parka Yellow Stone. Spraševal sem se, ali bo zdaj šlo hitreje. A ni. Stal sem in stal in stal. A ni bilo tako slabo. Imel sem časa na pretek in razmišljal sem lahko o svoji novi izkušnji. A sem odnehal, ko se je stemnilo. Spal sem samo par metrov od ceste. Da ne bi pritegnil pozornosti, nisem postavil šotora, ampak sem preprosto legel v svojo spalno vrečo. V Združenih državah ima vsaka država svojo registrsko tablico. To je lep način, da lahko ljudje promovirajo svojo državo. V Montani na registrskih tablicah piše “Država velikega neba”.

Zdaj imam priložnost, da to dokažem. In res je, tukaj je nebo bilo videti večje in svetlejše in tisto noč sem videl ogromno zvezd.