Štoparske dogodivščine – 16. del

Naslednjih šest ur sva preživela s starejšim mestnim Indijancem. In skoraj pristala v ječi. Ponudil nama je džojnt in, medtem ko smo kadili, se je mimo na motorju peljal policist. Ravno pred nami je upočasnil na hitrost hoje, nas pogledal in pomahal. To bi lahko bil konec najinega potovanja. Namesto policaja pa naju je skozi pol noči spremljal stari Indijec in naju peljal do doma za ostarele, kjer so točno ob petih zjutraj zvočniki, nameščeni na dveh drevesih pred stavbo, pričeli predvajati ptičje petje. To nama je hotel pokazati, zato sva z njim pol večnosti tavala po Manhattnu. Po poslušanju ptičjega petja, ki je prihajalo iz zvočnikov, je čez nekaj časa rekel: »Belci so nori.«

Vmes naju je še vprašal, kako dolgo sva nameravala ostati v mestu. Odgovorila sva mu, da se počasi odpravljava na podeželje. Vprašal naju je, če že imava kakšen načrt. Nisva ga imela. »Potem imam predlog za vaju, mogoče vama bo všeč.« Štopajta do Bethela, kjer se je pred skoraj 25 leti odvijal legendarni festival Woodstock. Nekaj ljudi želi tam organizirati velik festival ljudske glasbe. Trenutno na veliko sadijo zelenjavo, in ko se bo začel festival, si lahko vsi med sabo pomagajo, jedo korenje in podobno. Imeli naj bi tudi kuhinjo na prostem, tik ob polju, kjer bodo prostovoljci kuhali in vse bo brezplačno.«

Wooodstooock, seveda sva to poznala. Videla sva toliko fotografij in seznanjena sva bila z glasbo. Ideja se je zdela super, zato sva se takoj strinjala s predlogom.

»Pojdita torej v Bethel in povprašajta po ‚Malem drekaču‘. Ostaneta lahko pri njem.«

Čez dva dni sva se le odpravila. Šla sva na avtobus, da sva prišla iz mesta, in potem štopala do Bethela.

Kar se je odlično izšlo in do večera sva že bila tam, v tem precej majhnem kraju. Ampak kje je bil Mali drekač? Pogledat sva šla v edini mali lokal v mestecu. In pri šanku naletela na par moških z dolgimi brki in kapami s ščitkom, od katerih jih ne nekaj nosilo celo kavbojske škornje. Bilo je malo nerodno, ko sva silake povprašala za pomoč, ker nisva vedela, kje bi lahko našla nekoga z imenom »Mali drekač«. Starega Indijanca bi lahko vprašala, kako je Malemu drekaču dejansko ime.

Moški so se nama smejali in nama povedali, da Malega drekača trenutno ni, se bo pa verjetno vrnil naslednji dan. Potem pa so naju tudi vprašali, zakaj ga rabiva. Na hitro sva z njimi podelila svojo zgodbo. Eden od moških pri šanku je rekel, da ima prostor, kjer lahko prespiva, on pa da živi ravno nasproti.

Poleg njegove hiše je bil parkiran eden tistih ikoničnih rumenih šolskih avtobusov in bil je v njegovi lasti. Preuredil ga je v okrepčevalnico, ki je čez noč bila najin dom. Udobno sva se namestila in skoraj zaspala, ko je do naju z večerjo prišel njegov sin. Skoraj je že zaključil šolo in naju vprašal, kakšne so kaj univerze v Nemčiji. Ni mogel verjeti, da je študij v Nemčiji bil bolj kot ne brezplačen. Zelo ga je skrbelo, da tukaj ne bo mogel plačati stroškov za študij.

Naslednje jutro naju je obiskal njegov oče in nama prinesel odličen zajtrk ter rekel, da Malega drekača ne bo do popoldneva in da ima prost dan, tako da naju bo malo popeljal naokoli. Eden najprijaznejših ljudi, ki sem jih spoznal na ogledu, je bil zaporniški paznik, ki je tisti dan imel prost.

Vozili smo se naokoli in gostitelj nama je ponosno pokazal veliki travnik, kjer se je pred skoraj 25 leti na tako imenovano poletje ljubezni odvijal legendarni festival.

Potem smo se sprehodili po malem mestecu in na pošti sva kupila nekaj poštnih znamk. Medtem ko je znamke potisnil skozi malo režo, naju je moški za okencem vprašal: »Fanta, se vama kaj sanja, kje sta?« Potem je izza hrbta potegnil še knjigo, polno fotografij iz tistih časov, in rekel: »Fanta, najprej si oglejta to.«

V najini okrepčevalnici je najin oče paznik in ljubiteljski upravljalec okrepčevalnice pristopil do naju in rekel:

»Mali drekač pride po vaju čez nekaj minut.«

Ostala sva še za nekaj dni in pomagala pri sajenju zelenjave. Zanimivo je bilo spoznavati ljudi, ki so skušali obuditi starega duha Woodstocka in tako pripomoči k boljšemu svetu. A se ni ravno izšlo. Na splošno je bilo vse preveč kaotično in posredi je bilo preveč droge. Na koncu sva slišala, da do festivala sploh ni prišlo.

Ko sva odšla, sva bila precej žalostna.

Andre in jaz sva imela različne želje, tako da sem sam štopal proti Montrealu v Kanadi.