Štoparske dogodivščine – 7. del

Na parkirišču sem lahko stopil do drugih voznikov, ki so imeli pavzo, in jih prosil za prevoz. Odkorakal sem do moškega, starega kakih 50 let, in ga vprašal, če bi me vzel s sabo. Živčen je bil in je s težavo privolil. Čez nekaj časa sva se napotila na zahod. Povedal mi je, da še nikoli prej ni peljal štoparja, a da je videl, kako lepo sva se s prejšnjim voznikom poslovila, in da zagotovo ne morem biti tako slab.

Vprašal sem ga, kam je namenjen. Odgovoril je: »Ne vem, samo na zahod grem. Delam v bližnji tovarni. Zjutraj se je začel moj dopust. Kot vsako poletje sem stopil v avto in se odpravil na vzhod, da bi obiskal svojo sestro in njeno družino. Med vožnjo pa sem prišel do odločitve, da letos ne bom šel na vzhod, ampak se bom odpravil proti zahodu.«

Kot majhen fantek se je veselil svoje nove dogodivščine, zdaj pa je ob sebi imel še štoparja. Tako vesel je bil, da bo to poletje vse naredil drugače. Kar ni nehal govoriti. Pripovedoval mi je o svojem življenju, ki je bilo bolj zanimivo, kot sem sprva pričakoval.
Rekel je, da je v mladih letih bil country pevec. Kot mladenič je s svojo skupino veliko potoval zaradi koncertov, ki so jih prirejali. Dobro so zaslužili in vse tudi hitro zapravili ali denar podarili, imeli pa so tudi veliko punc in zabav. »Enkrat sem kupil avto in ga dal eni izmed punc,« mi je povedal.

Sprva sem mu težko verjel, ker je bil tako konservativen in na nek način tudi naiven. Tako je bil navdušen nad tem, da bo dopust preživel sam. V njem sem res težko videl osebo, ki jo je opisoval – mladega glasbenika, ki se ni obremenjeval s tem, kaj bo naslednji dan.

Nedolgo zatem pa je začel peti in že prvi ton me je čisto navdušil. Res je bil odličen pevec. Pel je s tistim tipičnim visokim country glasom.

Ne spomnim se, ali mi je povedal, zakaj se njegova kariera ni obnesla in kaj se je zgodilo z njegovo skupino. Kakorkoli že, njegovo življenje se je močno spremenilo in sodeč po tem, kar sem slišal, postalo neverjetno dolgočasno, vse do tega dneva, ko se je odločil, da ne bo šel na vzhod, ampak se odpravil na zahod. Skupaj sva preživela skoraj dva dneva. Pretihotapil me je v svojo motelsko sobo, ne da bi plačal še zame. Tako se je veselil vsega. Verjetno se je spet počutil kot v starih časih, ko je hodil po turnejah s svojo skupino.

Rekel mi je: »Počakaj za avtom, dokler noben ne bo gledal, in ko vstopim v sobo, teci do vrat.« Tudi naslednje jutro je postopek bil enak, ko sva se vračala k avtu. Zapustila sva motel in se počutila, kot bi uspešno oropala banko.

Vesel sem bil, da sem z njim tako hitro napredoval na svoji poti, poleg tega pa sem imel tisto noč celo streho nad glavo. Rad je stresal šale, medtem ko sva se vozila na zahod po tej skoraj neskončni avtocesti skozi Kanado. Nekoliko mi jih je bilo naporno ves čas poslušati, ker se mi niso zdele ravno smešne ali pa jih mogoče pač nisem razumel. Ampak se mi je zdelo, da moram na vsako šalo nekako odreagirati: »Ha, ha, ja, ja, res smešno. Ta je bila pa dobra.« A čez nekaj časa sem našel rešitev.

Ko sem se res naveličal njegovih šal, sem ga prosil, če bi lahko spet zapel eno svojih pesmi. To mu je bilo všeč, poleg tega pa je poznal ogromno lepih country pesmi. Prav tako sem spoznal, koliko dobrih country pesmi obstaja in da imajo zelo dobra besedila, ki govorijo o pravicah delavcev, velikih sanjah, neodvisnosti in uporih, ter da niso vse pesmi samo o njem in njej ter tem, ali bosta spet skupaj.

Kar pa mi je res šlo na živce, pa je bilo to. Vsakih nekaj kilometrov se je ob avtocesti pojavil znak »Pozor, los«. In vsakič – in res se mi zdi, da je bilo čisto vsakič, čeprav verjetno pretiravam (ampak samo malo) – je veselo zaklical: »Los, los, pridi, los, los, los, kje si?«

Ja, in potem sva enega končno zagledala tik ob avtocesti.