Štoparske dogodivščine – 6. del

»V redu, zdaj se vozim v napačno smer, ampak brezplačen hotel se sliši super.« Medtem ko je vozil, me je vprašal, kje vse sem že bil med svojim potovanjem. Povedal sem mu za New York, Montreal, ljudstvo Mohawk, pri katerem sem preživel nekaj časa, in Woodstock.

Prekinil me je: »Bil si v Woodstocku?« Jaz sem tudi bil v Woodstocku. Leta 1969 sem šel na Festival Woodstock. Ko sem se ga udeležil, sem imel 16 let, ko sem se vrnil domov, pa sem jih že imel 18, vmes pa sem čisto pozabil, da bi se javil svojim staršem. Veš, Woodstock je spremenil moje življenje in življenja toliko drugih ljudi. Ko je festivala bilo konec, je nekaj ljudi reklo: ‚Podpreti moramo gibanje črncev na jugu‘ in na tisoče se nas je odpravilo proti jugu, da bi protestirali proti rasizmu. Na jugu je čez nekaj časa nekdo rekel: ‚Podpreti moramo gejevsko gibanje v Kaliforniji.‘ In veliko nas je šlo v Kalifornijo.« Nadaljeval je: »Spotoma smo delali na kmetijah in čas preživljali v alternativnih skupnostih. Naš cilj je bil protestirati, širiti ljubezen, poskusiti droge in razglabljati o tem, kako bi izboljšali svet.«

Pri sebi sem si mislil ... »In zdaj si bogat, svoj denar si porabil za drag avto, izgubil pa si svoja prepričanja. In zdaj si direktor hotela.« Kot 24-letni hipi in okoljski aktivist sem se počutil večvrednega.

Prispela sva pred njegov hotel. Bilo je že pozno, ampak nekateri zaposleni so še bili tam. Restavracija in bar v hotelu pa sta že bila zaprta. Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila, kako prijazen je bil moj voznik do svojih zaposlenih in kako prijazni so oni bili do njega. Zaželel jim je lahko noč. In ostala sva samo on in jaz. Odprl je bar in mi ponudil pivo. Vprašal me je, ali sem lačen, in nato izginil. Čez nekaj časa pa se je pojavil iz kuhinje, kjer mi je pripravil manjšo večerjo. Sedela sva v baru, jaz sem jedel in skupaj sva spila nekaj piv. Pričel je govoriti o svojem življenju. Povedal mi je, da je dela za veliko hotelsko podjetje in da po enem ali dveh letih, včasih pa celo po nekaj mesecih, zamenja lokacijo ali celo državo. Njegova naloga je bila odpirati nove hotele. Povedal mi je tudi, da v vsakem novem kraju odraslim nudi tečaje, kjer jim pomaga, da se naučijo brati in pisati. Pojasnil mi je, kako je vse to spremenilo življenje ljudi, ko so se ti naučili brati in pisati. Povedal mi je tudi, da je bil aktiven član organizacije, ki je izpolnjevala želje zelo bolnih otrok. Letenje s helikopterjem, plavanje z delfini, srečanje z Michaelom Jacksonom in podobne stvari. Vse to je on organiziral. Ko je bil čas za spanje, me je prosil, naj mu dam svoja umazana oblačila. Pospremil me je do moje sobe in nato odšel, da bi opral oblačila. Potem ko sem spoznal njegovo zgodbo, videl, kako spoštljiv je bil do svoje ekipe in kako se je obnašal do mene, me je bilo sram. Ko sva bila v avtu, sem gledal zviška nanj in mislil, da sem upornik. To je bila zame res življenjska lekcija, ki me je izučila.

Ne sodi prehitro ... Ali pa sploh ne sodi.

Naslednje jutro sem bil spet v svojih oblačilih in moji lasje so bili že nekoliko dolgi, a sem v restavraciji zajtrkoval z direktorjem hotela. Imela sva krasen pogovor. Povedal mi je, da piše roman. Med zajtrkom mi je tudi rekel, da lahko v hotelu ostanem tako dolgo, kot želim. Soba, hrana, pijača, vse je bilo zastonj tako dolgo, kot sem želel. Moja soba mi je res bila všeč, prav tako hrana in pijača, najbolj pa moj gostitelj. A hotel se je nahajal poleg avtoceste in v bližini ni bilo kaj dosti za početi, razen enega golfišča. Kraj je bil res dolgočasen, direktor hotela pa je seveda imel delo, kolikor sem vedel. Kaj bi počel ves dan? In res me je zanimalo, kaj se bo zgodilo potem. Odločil sem se, da se odpravim dalje na pot.