Štoparske dogodivščine – 12. del

Trije ljudje, s katerimi sem šel, so se hoteli vrniti v Albuquerque v Novi Mehiki. Približno 500-kilometrska pot skozi puščavo. Super!

Naslednji dan smo zapustili goro Mount Graham. Glede na to, da so potovali v poltovornjaku, je zadaj v prostoru za natovarjanje bilo ogromno prostora. Eden je vozil, preostali trije pa smo se udobno namestili v spalnih vrečah v zadnjem delu poltovornjaka. Takšen način potovanja je kar prijeten. Spanje, pogovarjanje, branje, opazovanje puščave. Ne, če je na avtocesti bilo dovoljeno sedenje v prostoru za natovarjanje, ampak o tem nisem razmišljal. Postalo je vroče, veter med vožnjo pa me je spominjal na sušilnik za lase in po nekaj urah sem dobil občutek, da se je nekaj začelo kuhati v moji glavi. Postalo mi je slabo in čas je bil, da sem se zaščitil pred soncem.

Hiša iz vreč peska

Na svoji poti nismo ravno hitro napredovali. Naš voznik, ki je bil star okrog 30 let, imel brado in dolge razmršene lase ter nosil raztrgane hlače, je nameraval zgraditi svojo lastno hišo. V Novi Mehiki to ni tako zapleteno, saj lahko vsak zgradi karkoli želi in kakorkoli želi. Za to ne potrebuješ nikakršnega dovoljenja. Če se ti zdi, da zmoreš, potem to storiš. Njegov prijatelj, kot mi je povedal, je zgradil hišo samo iz avtomobilskih pnevmatik, nek drugi prijatelj pa iz steklenic in gline. On pa je zdaj imel svoj načrt. Hotel je zgraditi hišo iz vreč peska. Ker so se na avtocesti vsakih nekaj kilometrov nahajala gradbišča, ki pa so tisti dan bila zaprta, ker je bila nedelja, je vsakih nekaj kilometrov ustavil, z nožem nežno odprl vreče peska, ki so ležale na teh gradbiščih, jih izpraznil, da se je pesek počasi vsipal ven, potem pa vreče vrgel nam v prostor za natovarjanje.

Golota sredi puščave

Temnilo se je in redko sem v svojem življenju bil tako srečen kot tisti dan, ko je sonce izginilo. Rekli so mi, da bomo kmalu zapustili avtocesto in se odpeljali na določen kraj sredi puščave. Tam naj bi prespali in občudovali zvezde ter naslednje jutro doživeli nekaj posebnega. Malo kasneje smo v svojih spalnih vrečah ležali ob poltovornjaku v puščavi in zrli v zvezdnato nebo. Bilo je čudovito, ampak nič v primerjavi z naslednjim jutrom. Ko sem se namreč zbudil, sem se zavedel, da sem v raju. Nahajali smo se tik ob robu majhne doline, kjer je skozi puščavo tekla reka, široka nekje 10 metrov. Le 20 metrov od moje spalne vreče je bil kraj, ki smo ga tisti dan uporabljali kot stranišče. Na vznožju navzdol proti reki je bilo kar nekaj blatnih jam, iz katerih je na površje pronicala vroča voda. Moji novi prijatelji so mi rekli, naj grem vanje zelo previdno, saj nikoli ne veš, kako vroča je voda.

Super, samo mi štirje in vroča voda sredi narave, in to po malce hladni puščavski noči ter z manjšo bolečino v hrbtu zaradi ležanja na tanki podlogi vso noč. Če si torej bil dovolj pogumen ali radoveden, ali pa oboje, si v blato porinil prste. In bilo je res vroče, z vsakim centimetrov bolj, tako da si prste spet hitro umaknil.

Neverjetno, kraj, kjer lahko res občutiš, kako živa je zemlja pod tabo. Tam ni bilo nikogar, razen nas. Ni bilo tabel, mej, ni bilo košev za smeti ali festivala piva, ničesar, niti nikakršne poti, ki bi te pripeljala tja. Bili smo gostje v čisti naravi. Preveval me je pravi občutek sreče. Na neki točki sem hotel videti, kako topla je voda v puščavski rečici poleg mene. Šel sem do reke. Voda je bila prijetno hladna in le 10 do 20 centimetrov globoka. Dno je bilo zelo peščeno, trdno in gladko. Na levi in desni so se dvigala ilovnata nabrežja, ki so segala do tri ali štiri metre visoko. V teh nabrežjih pa so bile številne luknje, v katerih so gnezdile lastovke. Švigale so sem in tja po reki in lovile žuželke za svoj naraščaj. Veliko lastovk je letalo okrog mene in potem vsakih nekaj minut ali celo manj izginilo v luknje, da so nahranile svoje mladiče. Sploh me niso opazile. Bilo je fantastično in nisem vedel, kaj naj s svojo srečo in vso energijo. Začel sem tekati po vodi in slediti reki, en zavoj in spet drugi. Odlično je bilo tekati po tej lepi reki in skozi to čudovito neokrnjeno naravo popolnoma gol. Čez nekaj časa pa sem pomislil: »Kdaj se bodo drugi odpravili naprej?« Pustil sem jih tam, ne da bi jih vprašal ali jim povedal. Reka me je kar potegnila s sabo kot magnet. Potem sem si na hitro predstavljal, kaj bi se zgodilo, če bi kar odšli z vsemi mojimi stvarmi. Jaz, sam, gol, brez vsega, brez potnega lista, hrane in denarja sredi puščave. Na poti nazaj sem še vedno bil srečen, ampak tudi malce zaskrbljen. Ni me bilo strah, ker sem potoval z res krasnimi ljudmi. Ampak ko sem videl, da so še tam, mi je nekako odleglo.