Štoparske dogodivščine – 2. del

Voznik je bil ogromen, zelo velik moški, star približno 40 let, imel pa je dolge lase in temno kožo. S svojim ogromnim trebuhom je komaj sedel za volanom. Vsi so bili dobre volje. Ob tem mislim, da njegovo ženo, njune tri otroke, njegovega brata in še dve drugi osebi. Vozili smo se naokrog in se ustavljali na različnih mestih, da smo kupili klobase, prigrizke in 20-litrski sod piva. Vsi so bili dobre volje in odrasli so odprli nekaj pločevink piva, ki so jih kupili poleg soda.

V kombiju sem bil z družino iz indijanskega plemena Ojibwe, ki se je veselila lepega vikenda. Hitro smo se začeli pogovarjati. Bilo je pozno popoldne na sončen julijski četrtek. Voznik je nenadoma ustavil, odprl stransko okno in zaklical nekomu na drugi strani ulice, ki ga je poznal. »Hej, pridi danes k nam, zabavo bomo imeli. Imamo pivo in Nemca, ki bo ostal pri nas do jutri.« Ups, dojel sem, da so se moji načrti takrat spremenili. Vozniku je bilo ime Austin in najprej bi me lahko vprašal, če želim ostati. A ker mi je ideja, da bi prenočil pri teh zabavnih ljudeh, bila všeč, sem bil tiho. Kmalu zatem se je odvila ista zgodba. Zaviranje, vžig motorja, še ena oseba, ki jo je Austin poznal. »Hej, oglasi se nocoj. Imamo obiskovalca iz Nemčije, ki bo ostal pri nas do ponedeljka.« Okej, to so ena, dve, tri, štiri noči. No, ideja mi ni bila ravno najbolj všeč, a sem bil tiho. Čez nekaj minut smo zavili z glavne ceste. Vozili smo se po majhni cesti, ki je vodila skozi gozd. Po kakšnih štirih kilometrih smo se ustavili. Okrog nas so bila le drevesa in s kombijem je še vedno bilo videti vse v redu. Ni mi bilo jasno, zakaj smo se ustavili. Malce sem postal živčen. Austin je stopil iz vozila in s svečanim glasom rekel: »Vsi iz kombija!« Vsi smo stopili ven sredi ničesar. Takrat sem se spraševal, ali bi me moralo biti strah. A me ni bilo zaradi otrok. Veliki Austin mi ne bi naredil ničesar hudega pred svojimi otroki. Mislil sem, da me bodo pustili tam v gozdu in bom lahko šel peš nazaj do glavne ceste. To bi jih zabavalo.

Vseh osem se je zbralo v vrsto in njihovi izrazi na obrazu so postali resni. Austin me je prijel za roko in med stresanjem je rekel: »Dobrodošel v naši državi! To je vhod v naš rezervat. Zdaj pa lahko sedemo nazaj v kombi.« Moji gostitelji so zdaj bili še srečnejši, ko so videli, da sem postal živčen.

V rezervatu

Peljali smo se mimo prvih hiš v rezervatu. Nekatere izmed njih so bile videti lepe in bogate, nekatere pa revne in v slabem stanju. Austin je pokazal na eno izmed hiš: »V tisti hiši živi eden izmed naših štirih nosilcev pipe.« Dodal je: »Pipa je za nas pomembna. Povezuje nas z našimi brati in sestrami. Za nas Indijance so naši brati in sestre tudi drevesa, živali, zemlja, kamni, voda. Ko sedimo v krogu in kadimo pipo, vedno obnovimo našo vez z vsemi našimi sorodniki. Pred 20 leti nismo imeli več niti enega nosilca pipe. A običaji se vračajo in naši ljudje spet vedno bolj želijo spoznati, kdo so.«

Malce pozneje sem sedel v njihovem domu, kjer smo pili kavo, jedli torto in klepetali. Austin ni nehal govoriti. Pojasnil je, da kot narod gradijo na svoji neodvisnosti in da prav on piše ustavo. Razložil je, da bo ta ustava na primer otrokom dala številne pravice. »Kanada se mora pogajati z nami od države do države in ni važno, ali nas v rezervatu živi le 600 in skoraj enako toliko zunaj rezervata, ker v rezervatu ni dovolj služb. Tako nas je veliko ljudi zapustilo.«

Austinov brat, verjetno star nekje okrog 30 let, je imel svojo hišo. Bil je brez službe in brez denarja. A ni mu bilo treba plačevati najemnine in tu in tam je imel ogromno priložnosti, da se je napil. Njegova filozofija je bila: »Če delam, plačujem davke, in če plačujem davke, podpiram kanadsko vlado. Če pa ne delam nič, lahko tako najbolj škodim Kanadi.«

Odlični ljudje in preveč alkohola

Večer je bil zelo prijeten. Imeli smo se lepo in od svojih gostiteljev sem izvedel veliko o njihovem življenju, njihovih običajih in načrtih za prihodnost. Pozneje me je brat odpeljal k sebi domov, kjer naj bi prespal. Njegov dom je bil neizmerno umazan in prav neverjetno razdejanje. Stranišče je izgledalo, kot da že nekaj časa ni delalo. Naslednji dan smo vsi odšli do enega izmed velikih jezer in nekaj ur preživeli na plaži ob čudovitem poletnem vremenu. Jezero je bilo tako veliko. Dobil si občutek, da si na morju. Nemogoče je bilo videti na drugo stran jezera. Na žalost smo s sabo vzeli sod piva in tako sta se Austin in njegov brat ves dan nacejala. Kmalu nisem mogel več nič početi z njima. Igral sem se z otroki in bil sem žalosten, ker je alkohol začel kvariti dan. Otrokom se je nekako zdelo normalno, da se njihov oče in stric opijata. Zvečer se po vrnitvi v rezervat ni nič kaj dogajalo, razen da so fantje spet pili pivo. To me je jezilo, zato sem šel zgodaj v posteljo z idejo, da bi odšel od tam zgodaj zjutraj. Že sem plaval med oblaki, ko so najstniki priredili zabavo ravno v hiši, v kateri sem spal. Zbudil me je hrup. Izgledalo je v igri bilo tudi veliko alkohola. Najstniki so bili tako glasni, da sem lahko skozi zid sledil njihovemu pogovoru. Na neki točki so se odločili, da gredo drugam, kjer se je več dogajalo. Izginili so. V hiši je postalo tiho in spet sem se vračal v spanec, dokler me niso zbudili nekateri žurerji, ki so se vrnili, se drli in kričali drug na drugega ter delovali prestrašeni. Prisluhnil sem in slišal, da so nekateri sredi noči bili vpleteni v prometno nesrečo, da so se ljudje z zabave poškodovali in da je na poti policija. Niso vedeli, kaj naj naredijo. Spet so odšli. Prekleti alkohol, vse lahko uniči.

Naslednje jutro je Austin bil trezen, a je imel glavobol in se ni počutil preveč dobro. Njegove žene nikoli nisem videl piti. Moje gostitelje je razžalostilo, ko sem jim povedal, da moram oditi. Vsa družina me je po zajtrku peljala nekaj kilometrov od hiše do majhnega pristanišča, kjer me je trajekt peljal na drugi konec jezera. Medtem ko sem čakal na trajekt, je Austin začel govoriti, da bi delil vse, kar je še hotel reči, in mi povedal, kaj vse je zamudil v zadnjih nekaj dnevih. Govoril je o svojih tradicionalni plesni skupini in kako pomembno je prenašati tradicionalno znanje na mlajše. Želel sem ostati, da bi nadoknadil vse dobre trenutke, ki smo jih doživeli, preden so odprli sod piva. A je bilo prepozno. Mislim, da smo vsi smo bili žalostni zaradi slovesa. Na trajektu sem razmišljal. Kakšna škoda. Tako dobri ljudje, a preveč alkohola.