Štoparske dogodivščine – 10. del

Po tistem smo preostanek noči preživeli v puščavi, kjer so ljudje gradili nekakšen tempelj iz gline, ki je imel samo zidove, ne pa tudi streho. Tam se je plesanje, bobnanje in petje nadaljevalo. Bil sem že utrujen in sem v bližini kar zadremal. Zjutraj smo se vrnili v Las Vegas.

Brezdomka v Las Vegasu

Tracy, moja gostiteljica, je delala v ženskem zavetišču za brezdomce v Las Vegasu. Njeno življenje je bilo težko. Ko je bila stara enajst let, je pobegnila od doma. Tako je imela neko predstavo, kako lahko nekdo kot brezdomec konča na ulici, brez vsakršnega upanja. Enkrat sem jo spremljal v službo. Najprej sva šla v moško zavetišče za brezdomce, kjer je Tracy spoznala Scotta, ko je tudi on bil brezdomec. Postala sta par. Scott je s tremi ženskami imel štiri otroke, vendar z njimi ni ohranil stika. Povedal mi je, da ima nekje v Nemčiji hčerko in da je tam pred nekaj leti ostal nekaj časa kot vojak. Moško zavetišče je bilo staro skladišče s približno 200 posteljami, ki so bile postavljene druga ob drugi. V prostoru so bile samo postelje in nikakršnega pohištva, stolov ali miz. Samo postlje, postelje in še več postelj. Tracy mi je rekla, da naj bi bilo v Las Vegasu okrog 14.000 brezdomcev. Pravi privilegij je najti tak kraj, kjer lahko v ogromnem skladišču spiš s 199 drugimi ljudmi. Ljudje so lahko tam ostali največ tri mesece. Socialnih delavcev ni bilo, samo varnostniki. Hrano so stregli trikrat na dan. Imeli so tudi poseben prostor, kjer so delili podarjena oblačila. In to je bilo to.

Brezdomci, ki niso imeli sreče, da bi lahko tam jedli, so vsak mesec prejeli bone za hrano v vrednosti 110 dolarjev. Tam so prav tako med brezdomci živeli ljudje z duševnimi motnjami in invalidi. Tracy mi je povedala, da v Las Vegasu, mestu s 600.000 prebivalci, ni institucije za ljudi z duševnimi motnjami.

Potem sva se odpravila še v žensko zavetišče, ki je bila grda zgradba z redkimi majhnimi okni, ki je lahko sprejela 90 žensk in otrok. Spalnice so bile velike in opremljene s pogradi, v vsaki pa je, če se prav spomnim, lahko spalo 20 ljudi. Ženske so morale svojo posteljo pogosto deliti z otroki, saj je prostor bil omejen. Spomnim se dveh pravil, ki ju je imelo zavetišče, in sicer da se je treba vsak dan stuširati in da je preklinjanje prepovedano.

Dogodivščina – soseska

Potem ko sem prispel v Las Vegas, mi ni uspelo dobiti Tracy. Razlog je bil, da je bila sobota in v pisarni organizacije American Peace Test ni bilo nikogar. Čas sem torej preživel tako, da sem se sprehodil po znani ulici s kazinoji in velikanskimi hoteli ter po soseski, ves čas pa sem na hrbtu nosil svoj nahrbtnik. Posedel sem v parku in opazoval otroke, kako so igrali košarko. Nato sem se končno odpravil do knjižnice, kjer sem vprašal, kje je stranišče, in napolnil tudi svojo steklenico. Gospod, ki je tam delal, me je s svojimi velikimi očmi pogledal in mi rekel, da sem verjetno naveličan življenja, ko pa kot belec tako hodim naokoli z vso svojo prtljago.

Moja gostitelja, Tracy in Scott, sta mi bila res všeč, ni pa mi bil všeč Las Vegas. Kljub temu sem v mestu ostal še nekaj dni, dokler si nisem našel prevoza. S seboj me je vzela skupina žensk, prav ista skupina, ki sem jo spoznal pri templju v puščavi. Skupino je sestavljajo pet žensk, ki so živele v starem rumenem šolskem avtobusu, ki so ga spremenile v mobilno hiško.

Ustavile so se v kateremkoli kraju, kjer so lahko našle kakšno delo. Kuhale so za obiskovalce ogromnih alternativnih prireditev in festivalov ter za brezdomce. Popravljale so tudi domove revnih in postavljale igrišča. Vse to zastonj. Nimam pojma, kako so lahko preživele. Prepričan sem, da niso potrebovale veliko, a se mi zdi, da moraš vseeno zaslužiti nekaj denarja. Nenehno so bile na poti in se selile od enega projekta do drugega. Zelo občudovanja vredno.