Štoparske dogodivščine – 9. del

In jaz sem mu odgovoril: »No, nimam denarja za hotel, rabil pa bi samo streho nad glavo, da se posušim. Mogoče bi lahko prenočil v vašem hlevu.« Spogledala sta se in eden je čez nekaj časa rekel: »Preprosti ljudje smo, ampak če te to ne moti, lahko ostaneš pri nas. Imamo dodatno sobo s posteljo. Ni pa ravno udobna. Smo pač preprosti ljudje.« Bil sem tako srečen in že čez nekaj minut sem sedel z vso družino in z njo večerjal v stari kuhinji. Domač kruh, domač med, vse je bilo domače, potem pa je tu bilo še sveže mleko. Čudovito je bilo in začeli smo se pogovarjati. Bili so menoniti, kristjani. Ime so dobili po teologu, Mennu Simonsu (1496–1561), ki se je rodil v Friziji na Nizozemskem. Kot pripadniki anabaptizma, so menoniti zgodovinsko zelo blizu s huteriti in amiši, ki pa so malce bolj znani. Pregon in zakonske omejitve v Evropi so jih privedli do tega, da so skupaj z drugimi anabaptisti emigrirali v vzhodno Evropo in Severno Ameriko, zlasti med letoma 1715 in 1815. Danes so menoniti razširjeni po vsem svetu in nekaj jih je sedelo poleg mene za mizo. Po dolgem času sem se spet pogovarjal v nemščini. Družina je namreč, kot večina menonitov, ohranila svoj nemški jezik. Med sabo prav tako niso govorili v angleščini. Na podlagi njihovega narečja sem sklepal, da so njihovi predniki prišli iz južne Nemčije. Bili so zelo pobožni in del njihove vere je bilo to, da so zavračali sodobne stvari, na primer sodobno tehnologijo. To je bil razlog, da se je moj gostitelj ponudil, da gre soseda prosit, naj pokliče taksi. Doma namreč niso imeli telefona. Tudi avta ne ali radia, niti televizorja ali velikih strojev za vsakodnevna opravila na kmetiji. Vse so postorili s svojimi rokami in s pomočjo svojih konjev.

Ko sem pred nekaj urami stal ob cesti, sem videl iti mimo nekaj črnih kočij s konji. Tako potujejo tradicionalni menoniti. Družina, pri kateri sem prenočil, torej ni imela avta, imela pa je kočijo in konje. Vprašal sem jih, zakaj je tako, in pričakoval, da bodo rekli: »Ker Sveto pismo ne omenja nikakršnih avtomobilov.« A je njihov odgovor bil precej modrejši. Odgovorili so mi: »Sodobnim ljudem se vedno mudi. Vedno nekam gredo, da lahko v nečem uživajo ali da lahko kaj počnejo. Zelo so zaposleni. Z avtom je tako preprosto nekam iti. Če greš kam s konjem, je to veliko počasneje. Če zares pomisliš, se ti res zdi smiselno nekam iti ali ni morda bolje ostati doma z družino in sosedi?« Vau, toliko ljudi pravi: »Moramo se upočasniti, drugače se nam bo zmešalo.« In menoniti se tega že dolgo zavedajo.

Nekateri starejši sosedje so me prišli pozdravit. Nemca iz države svojih prednikov, nekoga iz dežele svojih prednikov. Skupaj smo preživeli čudovit večer. Ko je bilo že pozno, so se starejši gospodje pripravljali na odhod. A nekaj jih je težilo. Nekaj jih je zadrževalo. Postali so sramežljivi, potem pa me je eden izmed njih prosil za uslugo: »Te lahko nekaj prosimo, ampak samo če ti bo?« Rekel sem: »Seveda, če je to nekaj, kar zmorem, potem bom to z veseljem naredil.« Dali so mi staro nemško Sveto pismo. Rekli so, da bi radi slišali Psalm 23 v pravi nemščini, ne pa v narečju, ki ga župnik uporablja pri nedeljski maši.

Predstavljajte si, jaz v stari kuhinji s štirimi ali petimi, ne spomnim se več, starejšimi moškimi, pridnimi ljudmi, pobožnimi kristjani in čudovitimi osebami. Jaz, 24-letnik, pa jim berem Sveto pismo. Čisto so se umirili in se osredotočili, ko sem začel z branjem. Potrudil sem se, da sem bral, kolikor sem lahko lepo in spoštljivo.

Dobro pastir in gostitelj

Davidov psalm. 23

GOSPOD je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ki me tolažita. Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna. Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši GOSPODOVI vse dni življenja.

Lahko noč.

Naslednje jutro sem odlično zajtrkoval. Potem pa je bil čas, da sem se poslovil. Bile so še zadnje minute, v katerih sem lahko užival v tem spokojnem domu. Medtem ko smo se drug od drugega poslavljali pred kmečko hišo, sem jih vprašal, če jih lahko fotografiram. A to ni bilo mogoče. Na najbolj prijazen način, kar je bilo mogoče, so mi povedali, da to ni v skladu z njihovimi prepričanji.