Štoparske dogodivščine – 5. del

In sredi tega prizora stojim jaz, na avtocesti in s palcem, uperjenim proti vetru. Potem pa je tukaj še on, moški kakšnih 35 let. Cestni delavec, zgovoren, ljubitelj country glasbe, baseballa in piva. Ustavil je, da bi mi ponudil prevoz. Bil je dobre volje. Bil je petek in bližal se je vikend. Po petih dneh dela na avtocesti je bil na poti domov za konec tedna. Pri glasbi ni bil pretirano zahteven. Imel je eno samcato kaseto, ki jo je neprestano obračal. Vozila sva se kakšne tri ure in poslušala vsako country pesem na njegovi kaseti približno trikrat, meni pa se je zdelo, da vse pesmi na kaseti zvenijo enako. Po avtocesti sva vozila naravnost in naravnost. Ne spomnim se, da bi sploh kdaj spremenila smer. Mimo naju ni šlo veliko avtov in, kolikor se spomnim, je večina bila poltovornjakov, veliko teh pa je na zadnji šipi imelo pritrjene puške. Moj voznik je pozdravil vsakega voznika, ki je peljal mimo. Ti pa so mu odzdravili. Poslušala sva to eno kaseto in pila pivo. Voznik je spil pivo in prazno pločevinko piva odvrgel v zadnji del svojega avta ter odprl novo. Pomislil sem, ali bi me moralo skrbeti, ker je v svoj sistem vnašal vedno več alkohola. A avtocesto je bila ravna, nikjer ni bilo kakšnih hribov, nekega prometa ni bilo in tudi vozila nisva hitro. Veselil se je konca tedna. Prepričan sem bil, da bo vse v redu. Imela sva dober pogovor in zanimalo ga je, kaj se dogaja zunaj meja njegove države. Povedal mi je, da je Wyoming zapustil samo enkrat v svojem življenju. Razlog za to je bila avtomobilska razstava v eni izmed sosednjih držav. »Imeli so avto, ki je bil cel prevlečen v usnje!« Povedal sem mu veliko stvari in večkrat je rekel: »Je to res?!« Prav tako sem poskusil izvedeti več o njem. No, ni imel družine in njegovi glavni interesi so bili: gledanje baseballa, ribarjenje in lov ter uživanje v miru in mrzlem pivu. Končno sva prispela v njegov domači kraj. Upal sem, da me bo povabil k sebi. Z njim bi celo gledal baseball in popil še nekaj mrzlih piv. A se mi zdi, da na to ni pomislil. Odložil me je na brezplačnem območju za kampiranje sredi majhnega mesteca, kar je tudi bilo v redu. Že se je stemnilo. Postavil sem si šotor, vendar sem imel nek čuden občutek. V bližini je bilo nekaj barov in zelo glasna skupina mladih podeželskih fantov se je ogrevala za vikend. Nisem hotel pohajkovati naokoli in se pridružiti domačinom ob še enem pivu. Skrbelo me je, da bi moral svoje stvari pustiti sredi mesta sredi petkove žurerske noči. Naslednje jutro sem se odpravil nazaj do avtoceste in nadaljeval svojo pot proti Nebraski. Štopal sem že več dni po ZDA in Kanadi, a sem druge štoparje srečal le dvakrat, enega ravno to jutro.

Bil je visok ter imel črne lase in dolgo črno brado. Oblečeni je imel vsaj dve topli jakni in zimsko kapo, čeprav je to tisto jutro že bilo toplo. Deloval je, kot da se že nekaj časa ni stuširal. Star je bil približno 40 let, s sabo pa je nosil osem velikih potovalk. Nisem si mogel predstavljati, kako je mogoče štopati z osmimi potovalkami. A mi je rekel, da gre. Svojo pot je začel pred sedmimi meseci na Aljaski, sredi mrzle arktične zime. On na Aljaski sredi zime, z njim pa osem potovalk. Si predstavljate? Ni bil slabo opremljen, kar niti ni bilo nenavadno glede na njegovih osem potovalk. Prva stvar, ki jo je naredil, je bila, da mi je dal par dobrih zimskih rokavic – še več pa jih je imel shranjenih med prtljago – in rekel: »Nikoli ne veš.« Amerika, dežela neskončnih priložnosti. Prvič v življenju sem na lep in sončen dan sredi poletja za darilo dobil zimske rokavice. Poleg njegove prtljage je bil nekakšen voki-toki. Vsakič, ko se je pojavil kakšen tovornjak, je poklical voznika: »Hej, vzemi me zraven, ali pa mi vsaj pusti kakšno kavo.« Nekaj časa sem mu delal družbo. Potem pa sem pomislil, da nama nihče ne bo ustavil. Poslovil sem se in odkorakal po avtocesti proti Nebraski. Ko sem prečkal prvi ovinek, me ni več mogel videti, jaz pa sem se namestil in upal, da mi bo kdo ustavil in ponudil prevoz. Čakal sem kakšno uro. Bore malo avtov je šlo mimo in nobeden izmed njih ni ustavil. Začel sem se dolgočasiti, vendar sem postal radoveden. Hotel sem videti, kaj se je zgodilo mojemu kolegu iz Aljaske. Vrnil sem se in ... Ni ga več bilo. Če bi šel mimo mene, bi to opazil, v to sem prepričan. Ampak kako je lahko odšel s svojimi osmimi potovalkami? To je bil moj wyominški čudež.