Štoparske dogodivščine – 11. del

Nekaj ur po tem, ko sem zapustil Las Vegas, je bil tudi čas, da zapustim skupino žensk, s katero sem potoval. Zdaj sem stal zunaj v popoldanski vročini na križišču sredi Arizone. To je bil začetek moje štoparske dogodivščine. Bil sem pripravljen na to, da me pobere prvi avto.

Ampak ...

Najprej sem stal ob cesti in nič se ni zgodilo. Čez nekaj časa sem, ker me nihče ni pobral, sedel na svoj nahrbtnik. Še nekoliko kasneje sem sedel na tleh, naslonjen na svoj nahrbtnik, in še vedno nič. Končno sem menda zaspal le meter od ceste, kjer so mimo mene peljali avti.

Nimam pojma, kako dolgo sem spal, preden sem se zbudil in zagledal starejšega moškega s kavbojskim klobukom, starega nekje okrog 70 let, ki me je budil, tako da me je trepljal po rami. Ustavil je poleg mene, stopil iz avta, me zbudil in mi ponudil prevoz.

Čez kakšne pol ure sem sedel na sedežni v voznikovi dnevni sobi z dobro klimo, na mizi pred sabo pa sem imel hladno vodo, kavo in pecivo. Poleg mene so sedeli starejši moški in njegovi dve sestri, ki nista bili videti mlajši od njega. Moj voznik se je predstavil kot baptistični duhovnik in me povabil, naj za nekaj dni ostanem pri njem in njegovih sestrah. Ko sem spil kavo in pojedel pecivo, me je duhovnik vprašal, če bi mu pomagal najti njegovo raketo. Raketo? Ja, raketo!

Raketo za njegovo otroško cerkev. Zgradil jo je, jo izstrelil s smodnikom, preizkusil pa jo je dan prej. Izstrelitev ni šla po načrtu, a je raketa vseeno odletela kar daleč, zato izstrelka ni mogel najti na ogromnem travniku za svojo hišo. Zdaj pa je imel mene.

Pričela sva iskati raketo. Sedel je v svoj poltovornjak, jaz pa sem stal v tovornem prostoru. Nekaj časa sva se vozila po neravni površini gromozanskega travnika sem in tja, iskala raketo in je na koncu nisva našla.

Preostali del dneva sva izdelovala nove rakete.

Naslednje jutro (bila je sobota) sem z duhovnikom odšel v otroško cerkev in on me je predstavil otrokom. Vau, pravi Nemec! Otroci so mi postavljali vprašanja, kot so: »Imate v Nemčiji tudi hladilnike?« »Imate televizorje?« In otroci sploh niso bili tako majhni. Rekel bi, da so bili stari nekje od 10 do 13 let. Dojel sem že, da Američani nimajo pojma, kaj se dogaja izven njihove Božje dežele.

Čudež v potilnici

Popoldan smo sedli skupaj in stari duhovnik je postal ves resen. Rekel je: »Achim, rad bi šel k Indijancem, ne? V redu je. Dobri ljudje so. Ampak bodi previden. Rad bi ti povedal, kar sem jaz doživel. Včasih sem nekaj časa bil duhovnik krščanske cerkve v indijanskem rezervatu plemena Navajo. Kar ti bom povedal, je prav zares resnično. Nisem bil priča dogodku, ampak zgodilo se je tako. Eden izmed pripadnikov plemena Navajo si je zlomil roko. Šlo je za nesrečo pri delu. Roko si je zlomil na več mestih. Njegovi prijatelji so ga odpeljali v potilnico.

(Potilnica izgleda kot iglu, zgrajen iz vrbovih vej in odej. V sredini postavijo vroče kamne in jih polijejo z vodo. V notranjosti je temno in postane zelo vroče. Indijanci pravijo, da gre za obred, kjer se očistiš, skoraj kot bi se prerodil. Številni Indijanci tudi pravijo, da potilnica predstavlja maternico. V njej je namreč tako toplo in temno kot v materinem trebuhu. Ko prideš iz potilnice, si gol, moker in rdeč kot dojenček in vesel si, da lahko spet vdihneš svež zrak in zagledaš nebo.)

Opravili so obred v skladu s svojo indijansko vero. Z ranjencem so sedeli v potilnici, molili in peli. Ko je ranjenec po obredu prišel iz potilnice, je njegova roka bila zaceljena in tudi on je ozdravel.«

Bil sem zmeden. Dobri stari mož me je že ves dan skušal napeljati h krščanski veri, zdaj pa mi je razlagal o tem indijanskem čudežu. Po tej zgodbi bi mogoče bilo pametno, da se spreobrnem v vero plemena Navajo, če je ta tako močna.

Potem pa je rekel: »Achim. Poslušaj, Indijanci niso častili Boga. Uporabili so svojo vero, zato niso častili Boga, ampak hudiča. Hudič je zli in prinaša nesrečo in katastrofo. A včasih naredi nekaj dobrega, da mu ljudje postanejo bolj naklonjeni, potem pa pokaže svoj pravi obraz, postane hudoben in ljudem počne grde reči.«

Zdaj sem razumel, zakaj me je opozoril, naj bom previden, in kaj mi je hotel povedati.

Prav tako mi je povedal o svojem temačnem obdobju, ko je bil odvisnik od alkohola. Rekel je: »Imel sem težke čase. Bil sem alkoholik. Ampak vsi me poznajo. Poznajo me kot duhovnika. Tako je bilo zame nemogoče, da bi šel in kupil alkohol. Ampak veš, pred mojo hišo je cesta, ki neposredno vodi do indijanskega rezervata. Meja ni daleč in v rezervatu je alkohol prepovedan. Indijanci so tu pogosto iz avtov metali pločevinke piva in steklenice konjaka, preden so na svoji poti domov odpravili dalje. Pogosto sem hodil ob cesti in pobiral smeti ter vmes iskal alkohol.«

Na srečo so ti njegovi temačni časi že davno mimo. Zdaj je bil srečen in res prijazen starejši gospod.